 |
Nove informativne table v Luknji Prečna. |
19. 4. 2026 |
Sedaj popolnoma dokončana info. tabla VGN s strehico v rjavi naravni barvi. Les je inpregniran s kvalitetnim tikovim oljem, da bo lesena tabla iz Sibirskega macesna dolgo služila. Pritrdilni vijaki oz. njihove "kapice" pa so sedaj zaščitene zaradi lepšega oz. naravnega izgleda "nevidni".
Še enkrat hvala vsem, ki ste sodelovali oz. donirali.
Srečko Šterk
Izvajalci in donatorji:
AVTOHIŠA VRTIN d.o.o., Črnomelj
Laserwork, izdelki iz lesa, Žiga Radkovič s.p., Krško
Srečko Šterk VGN - PD Krka Novo mesto<
|
|
Pot Speča lepotica (VDC) |
17. 4. 2026 |
Po slikoviti pohodni poti, ki nas popelje skozi neokrnjeno naravo zahodno od Mirne, smo se odpravili pohodniki VDC-ja. Nekaj časa smo sledili potoku Vejar in trim stezi ob vznožju Gorenjske gore. Makadamska pešpot nas je pripeljala v Gorenjo vas do razgledne točke Kremen. Spustili smo se do opuščenega mlina Grdin, prečkali reko Mirno in nadaljevali do vznožja Migolske gore. Počitek z malico ob zvokih harmonike je hitro minil, prav tako pa tudi vzpon do gradu. Čakal nas je le še sestop, zato smo z veseljem zapeli in zaploskali harmonikašu. Mimo ribnika smo se vrnili na parkirišče. Uživali smo pohodniki iz enote Bršljin in Trebnje.
Tekst in foto: Diana Serini
|
|
Vseslovenska naravovarstvena ekskurzija GS in VGN na cvetočo Veliko planino |
11. 4. 2026 |
Komisija za varstvo gorske narave UO PZS je našo naravovarstveno ekskurzijo na cvetočo Veliko Planino vključila v svoj letni program. Dolenjski GS in VGN smo tako 11. 4. 2026 napolnili največji avtobus in še dva osebna avtomobila. Na parkirišču na Rakovi Ravni pa so se nam pridružili še Korošci, Štajerci, Gorenjci in GS ter VGN Podravja. Najprej smo se povzpeli na Gojško planino, nadaljevali na Malo planino, mimo Jarškega doma do Marije Snežne, kjer smo naredili skupinski posnetek. Spoznali smo zakraselo visokogorsko planoto v Kamniško Savinjskih Alpah, svet pastirjev, tradicijo pašništva, edinstveno arhitekturo, lepe razglede in vijoličaste odtenke žafranov, ki v velikih preprogah prekrivajo planino. Hodili smo le po označenih poteh. Ker pa je bilo poleg nas veliko obiskovalcev, smo le te opozarjali na varovanje narave.
Strokovni vodja ekskurzije je bil prof. biologije Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, sicer pa predavatelj na izobraževanjih za GS in VGN, znan kot odličen predavatelj in poznavalec narave. Tako so imeli letošnji tečajniki (19 tečaja) za GS Dolenjske in Bele krajine privilegij, da jim je prav on podelil značke in izkaznice. Z nami sta bila tudi predsednik MDO PD Rudolf E. Skobe in član KVGN PZS Miran Ritonja. Število GS v našem OVGN se je tako povečalo na 505. Seveda pa smo poskrbeli tudi za večje število vodnikov, ki so poskrbeli za varnost udeležencev.
Spomladi, ko se Velika planina odene v vijoličaste barve žafranov, je planina čarobna in nudi enega najlepših pogledov, ki jih lahko doživimo v naravi. Zato je bila naša ekskurzija namenjena dojemanju in doživljanju gorske narave. Cvetice smo občudovali z očmi, seveda pa jih nesli domov v fotoaparatih in lepem spominu.
Zapisala vodja eksk. Rozi Skobe
Foto: Skobe, Zajc, Skobe
|
|
Povzpeli smo se na Slivnico in si ogledali Cerkniško jezero |
11. 4. 2026 |
V soboto, 11 aprila, smo v organizaciji Mladinskega odseka obiskali Notranjsko. Tokrat je bil cilj naše ture Slivnica, 1114 metrov visok vrh nad Cerkniškim poljem, ki se v pripovedkah opisuje kot shajališče coprnic.
Z avtobusom smo se peljali mimo Kočevja in Ribnice, preko Bloške planote v Grahovo, vas z dolgo zgodovino. Vas naj bi se prvotno imenovala Grofovo, saj naj bi v Starem gradu nad vasjo, kjer so danes ruševine, stal grad. V jami pod gradom naj bi bil zasut zaklad, tam pa so našli tudi okostja in nakit iz starejše železne dobe.
Iz vasi smo se po kolovozu in po strmi poti skozi gozd povzpeli do ruševin cerkve Svetega Miklavža. Ker je pomlad v polnem razmahu, nas je na poti ves čas spremljal vonj po česnu, saj so bila pobočja polno zaraščena s čemažem. Pa tudi trobentic ob poti ni manjkalo, tako da smo si lahko malo zatrobili in kakšno tudi pojedli. Pod vrhom je pot postala nekoliko manj strma in preko travniških pobočij smo kmalu prišli na vrh. Ker se je vreme popolnoma zjasnilo, smo bili nagrajeni z lepimi razgledi na Snežnik, greben Javornikov, pa v dolino, na Cerkniško polje. Malicali smo in se razgledovali po okolici, a kljub lepemu vremenu coprnic nismo uspeli opaziti. Verjetno so se skrile pred nami, ali pa pred lepim vremenom.
Po fotografiranju smo se spustili do klopce ljubezni, uzrli gorskega kosmatinca v družbi pomladnih cvetlic. Še nekaj minut do Planinskega doma na Slivnici, kjer smo imeli prav poseben sprejem. Pripravil nam ga je moški pevski zbor Savinjski Zvon Šempeter in nas navdušil z lepim prepevanjem.
Posedli smo se na terasi, uživali v soncu in se sladkali vsak na svoj način.
Po počitku in žigosanju knjižic smo pot od doma nadaljevali s spustom v smeri Cerknice, kjer nas je čakal avtobus.
Odpeljali smo se do vasi Dolenje Jezero ob Cerkniškem jezeru, kjer od Centra za obiskovalce te naravne znamenitosti vodijo številne poti, namenjene spoznavanju največjega presihajočega jezera v Evropi. Mi smo se sprehodili po učni poti, se povzpeli do opazovalnic za ptice in od tam opazovali prebujajočo se naravo. Res, prava paša za oči je bilo gledati živopisane barve, ki so se prelivale med vodo in rastlinjem v odsevu sončnih žarkov.
Ker se je naš čas počasi iztekal, smo se vrnili do centra, od koder nas je avtobus odpeljal domov.
Lepo preživet sončen dan, poln prelepih doživetij pa mi bo ostal za vedno v lepem spominu in upam, da se v te kraju kmalu spet vrnem. Takrat morda na popotovanje s kolesom po Cerkniškem polju.
Meggie Kunčič, OŠ Grm
|
|
Velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter |
5. 4. 2026 |
Letošnja velika noč je bila relativno zgodaj, že 5. aprila. Še teden dni pred njo je bilo na Mirni gori okrog 60 centimetrov snega, veliko podrtih dreves, dom nedostopen in brez elektrike. Tradicionalni velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter, ki ga Planinska skupina Dvor pripravlja že več kot tri desetletja, je bil še v začetku velikonočnega tedna pod vprašajem, čeprav so neugodni vremenski pogoji le enkrat prekinili tradicijo pohodov. Trud gozdarjev in članov Planinske skupine Dvor, ki so odstranili podrta drevesa na poti ter neverjetno toplo vreme na velikonočni vikend, ki je v treh dneh stopilo praktično vso snežno odejo, je ustvarilo skoraj idealne pogoje za pohod.
Približno 120 pohodnikov je nekaj po 7. uri zjutraj na Mirni gori obsijalo zgodnje jutranje sonce in temperatura kar 10 stopinj Celzija. Razen par kupov napluženega snega o zimi ni bilo več sledu. Vodja Planinske skupine Dvor Martin Fabjan je pozdravil pohodnike in podal usmeritve glede oznak na poti do cilja. Kot je dejal bolj ali manj vse po starem: nespremenjena trasa, postojanke s čajem ob poti, spremstvo za morebitne težave na poti. Kljub ustaljeni poti pohod postaja vedno bolj privlačen. Razpoložljiva mesta se hitro zapolnijo, vedno več je mladih in dobrih pohodnikov iz različnih krajev. Kočevski Rog ima nek čar, ki ga drugje ni mogoče doživeti. Tu se diha drugačen zrak, čas se nekako ustavi, ker ni motečih dejavnikov v okolju brez signala. Pohodniki se pogovarjajo med sabo, ker po telefonu ne gre. Tako se pletejo nove vezi in poznanstva, eni pa preprosto uživajo v tihožitju gozda.
Ob poti smo se na dveh mestih okrepčali z okusnim čajem organizatorjev in malico iz nahrbtnika. Če je bilo ob spustu iz Mirne gore proti Ponikvam kar hladno in nekaj tanke pomrznjene snežne odeje na jasi, ki smo jo prečili, pa so nas na zadnjem delu poti iz Primoža, ko se pot kar vzpenja, poleg klanca greli tudi sončni žarki, saj so se temperature povzpele preko 20 stopinj. Po skupinicah smo prihajali na Sveti Peter, eni prej, drugi pozneje, vsak po svojih zmožnostih, vsi pa zadovoljni, da smo ponovno ali pa prvič premagali kar dolgo pot. Topla malica na vrhu vedno prija, še posebej zato, ker je potrebno zbrati še energijo za spust v dolino.
Prijetno druženje skupaj s tistimi, ki so prišli samo iz doline, je trajalo pozno popoldne. Doživetja in spomini nas polnijo z novo energijo in ni potrebno vedno prav daleč, da si polepšamo dan. Tudi zato se vedno znova vračamo na pot iz Mirne gore na Sveti Peter, hkrati pa prihajajo nove generacije. Gotovo bo tudi v prihodnje tako, saj mnogi vse bolj iščejo pot nazaj k naravi. V Kočevskem Rogu jo je resnično še mogoče najti.
Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor
|
|
18. pohod po poti Janeza Kmeta |
29. 3. 2026 |
Na prvo pomladansko nedeljo, 29. marca 2026, smo se že tradicionalno odpravili po poti Janeza Kmeta. Čeprav je še malo dišalo po zimi, saj je dva dni pred pohodom kar lepo snežilo, se je na izhodišču zbralo 50 pohodnikov. Med njimi je kar nekaj takih, ki niso na pohodu nikoli manjkali, vsako leto pa prihajajo novi udeleženci iz širše Dolenjske, ki so željni spoznavanja novih nekoliko bolj skritih kotičkov naše dežele. Če je Dvor, kjer je bil štart pohoda, večini poznan, ker leži ob regionalni cesti, pa so vasi in zaselki, skozi katere pelje pot, manj poznani, pa toliko bolj zanimivi. Že Vinkov vrh je pravi vrh na poti, saj se je potrebno iz izhodišča kar krepko povzpeti, vsaj toliko, da smo se prijetno ogreli v hladnem jutru. Takoj za tem se pot položi in je bolj zložna do zaselka Skopice, od koder se ponovno vzpne čez Hrib, kjer se odprejo prvi razgledi. Le-ti pa se še bistveno razširijo, ko skozi Mali in Srednji Lipovec prispemo do vinske gorice Boršt, ki postaja vse bolj pravo, ne zgolj vikend naselje. Do cerkve na Selih pri Ajdovcu smo se ravno prav razgibali, da je prijalo nekaj pavze ob topli pijači in sladkem prigrizku. Nadaljevali smo skozi tretji Lipovec, t.j. Veliki Lipovec, kjer ni mogoče zgrešiti, da so tu doma največji kmetje Suhe krajine. Iz naseljenega dela poti smo prispeli v območje, kjer domujejo divje živali. Od Velikega Lipovca do koče Konjeniškega društva Suha krajina pelje gozdna cesta skozi strjen gozd, ki še ni ozelenel, zato je bila pot tudi v tem delu svetla in odprta, čeprav so se sončni žarki bolj ali manj ves čas trajanja pohoda sramežljivo skrivali za oblaki. Pri konjeniškem domu, ki ga je gospodar Toni pred našim prihodom prijetno ogrel, smo si privoščili daljši počitek s toplo malico. V vetrovnem vremenu je res prijal počitek v toplem zavetju, ki ga je bilo kar težko zapustiti za spust v dolino. Pred spustom smo zavili še do razgledne klopce, kjer je res čudovit pogled na dolino reke Krke, ki nas je spremljal tudi v nadaljevanju ob lovski koči, kjer je posebej novim udeležencem ostal nepozaben čudoviti razgled, kljub relativno majhni nadmorski višini. V nadaljevanju nas je čakalo nekaj blata zaradi na novo nadelane poti, kar pa razen umazanih čevljev ni nikomur povzročalo težav. Prijetno doživet dan v družbi pozitivnih ljudi se je zaokrožil na Dvoru, kjer smo si segli v roke s pozdravom »naslednje leto se zberemo spet«. Mogoče ne prav vsi, organizatorji bomo gotovo vztrajali. Letos mineva že 20 let od organizacije prvega pohoda po poti Janeza Kmeta. Samo epidemija nam je pretrgala verigo, sicer pa vsako leto v vsakem vremenu obeležimo spomin na pisca in duhovnika Janeza Kmeta in tako ohranjamo kulturno, zgodovinsko in tudi rekreativno tradicijo.
Valerija Vidmar
Kulturno društvo Dvor
PD Krka Novo mesto, Planinska skupina Dvor
|
|
Po Seški poti – Društvo Mali princ |
28. 3. 2026 |
Pohodniško sezono 2026 smo člani Društva Mali princ pričeli na Primorskem. Prvi pohod smo opravili po Seški poti. Seča leži na polotoku Slovenske Istre. Pot smo pričeli pri Sečoveljskih solinah in nadaljevali do Lucije, kjer smo se po krožni poti vrnili na izhodišče.
Sečoveljske soline so krajinski park in največje obalno mokrišče. Tu poteka pridobivanje soli na tradicionalni način. Park na severni strani omejuje Jernejev kanal. To je dovodni kanal Sečoveljskih solin in zagotavlja dotok morske vode. Pred kratkim je bil obnovljen in tako smo lahko del poti prehodili po čudovitem lesenem mostovžu. Uživali smo v lepem vremenu, dihali slani morski zrak, se navduševali nad galebi in cvetočim lovorjem. Na koncu mostovža smo po Parenzani, pešcem in kolesarjem dostopni poti, prišli do Kampa Lucija, ker smo se ob zelenici, kjer imajo urejena igrišča, malo odpočili in si ogledali hotel za žuželke.
Pot nazaj proti Seči poteka nad Kampom in tu nas je pričakal klanec, ki pa smo ga zmogli prav vsi, saj ni prehudo postavljen. Pot nas je peljala med nasadi oljk in cvetočih marjetic. Samo še pot navzdol po stopnicah in že smo bili pri morju, kjer smo »zašpilili« svojo pot.
Na izhodišču nas je počakal avtobus, ki nas je odpeljal do kmečkega turizma Hudičevec, kjer smo se najedli in potem nas je čakala samo še pot domov.
Hvala vodnikoma Diani in Gricu za lepo in strpno vodenje (tudi to potrebujemo). Veselimo se pohodov in druženja, ki so načrtovana za to sezono.
Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini
|
|
Čez Mišjo šogo na Slavnik |
21. 3. 2026 |
Pohod smo začeli pri OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje v Hrpeljah. Skozi naselje smo se sprehodili do Rudetove ledenice in pot nadaljevali po protipožarni preseki. Malo pod vrhom Mišje šoge se je kolovoz nadaljeval v planinsko stezo, ki nas je pripeljala na vrh. Po žigosanju in krajšem počitku smo sestopili na drugo stran in nadaljevali v smeri planine Jegno. Ogledali smo si kažun, kamnito pastirsko hišico, razveselili pa so nas tudi gorski kosmatinci. Malo pred planino smo imeli daljši počitek z malico. Pod Žbevnico smo nadaljevali do Grmade, se razgledali in zapustili vetrovni vrh. Povzpeli smo se še na Cigana, sestopili in našli zavetje pred vetrom v Tumovi koči na Slavniku. Tu smo imeli daljši počitek, odtisnili žig SPP, se pred kočo fotografirali in čez vrh sestopili v Skadanščino, kjer nas je čakal avtobus.
Tekst in foto: Diana Serini
|
|
Krkin talent leta |
19. 3. 2026 |
Krka d.d., naša generalna sponzorica, nas je tudi leto gostila na že 20. srečanju sponzorirancev. Spoznali smo številne športne in glasbene talente iz novomeških klubov in društev, ki jim je dodatno vzpodbudo vlila trenutno najboljša slovenska plavalka Neža Klančar. Med mladimi obiskovalci so bili tudi zavzeti mladi pohodniki iz OŠ Otočec.
|
|
Krajinski park Strunjan, moment med kopnim in morjem, med zrakom in zemljo |
14. 3. 2026 |
Flišna obalna pokrajina, ki združuje bogastva in lepote narave, je edinstvena in zato vredna zaščite, je bila naša prva naravovarstvena ekskurzija v letu 2026. Strunjanski polotok skriva mnoge zaklade naravne in kulturne dediščine, čudovite razglede in pestrost rastlinskega in živalskega sveta. Je dragocen košček naše majhne, a lepe obale. Kulturna krajina s še vedno delujočimi solinami omogoča
sobivanje narave in človeka. Strunjanski krajinski park, katerega del je tudi morje, se ponaša tudi z najdaljšim odsekom obale, nad katero se vzpenja klif, ki je še vedno aktiven. Park je bil
ustanovljen 1990 leta, ustanovili pa sta ga občini Piran in Izola.
Z avtobusom (43 GS in VGN) smo se zjutraj pripeljali do Krkinega hotela, kjer nas je pričakalo še 7 planincev iz Kočevja. Vseh 50 se nas je napotilo po Strunjanski krožni poti do Belega križa, kjer smo imeli malico. Zaradi velikosti skupine je vodja Rozi že na avtobusu predstavila krajinski park. Poudarila pa tudi, zakaj je narava v njem tako pomembna, da jo je bilo potrebno zavarovati, opozorila na kulturno krajino, rastlinstvo in živalstvo, geološke značilnosti ter predstavila solinarstvo. Tudi zgodba o Belem križu je bila zanimiva. Ogledali smo si Mesečev zaliv in se ob čudovitih razgledih na sinje morje in obmorsko pokrajino, med oljčnimi nasadi povzpeli do Belvedera, nato pa se spustili v dolino Dobrava. Tudi tukaj so nas spremljali oljčni nasadi in sadovnjaki ter cvetoča drevesa. V daljavi pa smo občudovali zavarovan drevored sredozemskih borov. Kmalu smo prišli do enih najstarejših solin v Severnem Jadranu, kjer pridelujejo sol na tradicionalen način. Ogledali smo si solna polja, nasipe in kanale. Zanimiva pa je bila tudi predstavitev solin v muzeju. Soline predstavljajo edinstven krajinski moment med kopnim in morjem, med zrakom in zemljo.
Prijetno utrujeni, navdušeni nad morsko pokrajino, polni novih vtisov in spoznanj, smo se potem še nastavljali pomladanskemu soncu in si na obali privoščili pijačo, kavo in nekateri celo tortico. Zbrali smo se iz 8 PD, najbolj pa me je veselilo, da je bilo med nami kar nekaj mladih.
Zapisala vodja OVGN Dol. in B. krajine, Rozi Skobe
Foto: Rudolf E. Skobe
|
|
Cerovci (VDC) |
27. 2. 2026 |
Za rep smo ujeli meteorološko zimo in se odpravili na pohod.
Mimo srednjeveškega gradu Graben nas je pot vodila skozi vas Krka. Tabla Dobrodošli na Cerovcih nam je dala vedeti, da zapuščamo vas Krka in prihajamo v območje Cerovcev. Strm, a na srečo kratek vzpon se je končal med zidanicami in vinogradi. Malicali smo s pogledom na Trdinov vrh. Po fotografiranju smo sestopili v Žihovo selo. Stari grad in Trška gora sta nas pozdravljala ob vračanju na izhodišče. V sončnem, prijetnem dnevu smo se družili s pohodniki iz Bršljina in Trebnjega.
Tekst in foto: Diana Serini
|
|
PO ZAKLAD NA LIMBARSKO GORO IN GOLČAJ |
21. 2. 2026 |
»Na Limbarski gori je zlati zaklad.
Kdor hoče ga najti, naj gre ga iskat.«
Tako mi je zapela mama, ko sem po obilnem sneženju dan pred odhodom doma najavila svojo planinsko pot na Golčaj (690 m) in Limbarsko goro (773 m), seveda z Mladinskim odsekom PD Krka Novo mesto. Dobro, da je bila vsaj vremenska napoved za soboto, 21. 2. 2026, precej obetavna.
No, in smo šli proti Posavskemu hribovju – 32 nas zagnanih, od tega osem šolarjev s svojo učiteljico, in seveda z vodniki Diano, Gricem, Andrejo in Markom. Kot po navadi nas je Diana že na busu razvajala s svojimi ličnimi in slastnimi piškoti, še preden je predstavila načrt pohoda: iz Blagovice po strmini Golčaja v slabi uri, po počitku v poldrugi na Limbarsko goro, potem pa spust v dveh urah h Gradiškemu jezeru.
Odlično nam je šlo, saj od Grosuplja dalje že ni bilo sledu o včerajšnjih snežnih padavinah! Ob lepo obnovljeni cerkvi sv. Neže na Golčaju teče tudi evropska pešpot E 6. Kamniške Alpe so se kot bela kulisa dvigale in smo ob vzdihih navdušenja lahko samo strmeli v to planinsko krasoto. Z Golčaja pa je naš pogled Gric usmeril še na Julijce s Triglavom. Lepota, ki te prevzame in napoji dušo!
Le na Limbarski gori ob starodavni baročni romarski cerkvi sv. Valentina je bila snežna belina novozapadlega snega. Cerkev ima tudi zunanji oltar v kamniti lopi ob glavnem vhodu; to je bilo za romarje, ki kdaj niso mogli v prenapolnjeno cerkev k sv. Valentinu, saj svetnik ni samo zavetnik zaljubljenih in »ima ključ od korenin«. Poseben pa je zvonik, ki stoji sam in je morda ostanek stolpa gradu Lilenberg. Ta naj bi nekoč stal tu na vrhu planote. Tu smo se okrepčali, za spomin skupinsko slikali in počasi v soncu odrinili na dveurni spust mimo vasi Vinje h Gradiškemu jezeru. Umetno jezero je posledica izkopa gradbenega materiala za avtocesto, danes pa je ob jezeru krožno speljana 4 km makadamska pot. Urejena okolica z jezerom je krasna turistična točka, saj je le 1,7 km oddaljena od Moravč. In obiskovalcev je bilo tega dne res precej! V kotu jezera smo zvedavo pogledovali na zamreženo malo elektrarno, ki je s silnim sifonom goltala vodo. Prijazni voznik našega avtobusa nas je tu že čakal za odhod domov. Zasanjanim ob vseh doživetjih pa nam je na povratku vodnica Diana prebrala še lepo pravljico, zakaj je lilija simbol Limbarske gore. Ima srečen konec, kot se za pravljico spodobi: grajsko dekle LILIJA se je odločila za pastirja, ki je iz svoje piščali izvabljal neverjetno melodijo in ji podaril tri stebelca, iz katerih so se razvile čudovite lilije.
Kaj pa naš zaklad iz pesmi moje mame? Seveda smo ga dobili! Našli smo ga v čudovitem 12 km sprehodu po zasanjani naravi. Planinci iz PD Krka Novo mesto smo si ga medsebojno podelili!
Breda Kramar
Foto: Diana Serini
|
|
30. pohod S cvičkom med vinogradi |
31. 1. 2026 |
Pohodniki smo se kljub oblačnemu jutru zbirali pred OŠ Otočec, kjer je bil začetek že 30. pohoda »S cvičkom med vinogradi«. Pohod, ki ga organizira Turistično društvo Otočec, je dolg 17 km in poteka po poteh vinskih goric Grčevja in Trške gore.
Do Starega gradu smo se že ogreli, za dodatno toploto pa so poskrbeli klanci do cerkve Sv. Jurija v Grčevju in po gozdu do Kamenja. Zaradi spravila lesa je bila pot po gozdu blatna, vidne pa so bile posamezne zaplate snega. Od tu je trasa večinoma po ravnem, sončni žarki še vedno niso predrli oblakov, zato smo se oblekli. Po krajšem počitku v bližini princeskine klopce smo prišli do spomenika Lojzetu Slaku in cerkve Marijinega rojstva na Trški gori. Na trasi smo šli mimo mimo desetih postojank lokalnih društev in domačinov in mimo panoja z vabilom na 13. Slakov pohod, ki bo letos 9. 5. Samo še spust do zidanice Colnar in že smo se krepčali s toplo malico. Mimo Črešnjic in Jelš pri Otočcu smo prišli na izhodišče pri osnovni šoli. Da se bliža pomlad, so nas opomnili zvončki in trobentice ter pridni vinogradniki, ki so že pričeli z deli.
Besedilo: Vladka
Foto: Igor Sladič, Vladka
|
|
Krkin športni dan |
31. 1. 2026 |
V soboto, 31.1.2026, smo člani PD Krka Novo mesto sodelovali pri izvedbi pohodov v okviru zimskega športnega dneva naše generalne pokroviteljice, Krke d.d.
Za zaposlene in njihove družinske člane smo pripravili dve destinaciji, družinski pohod v Tamar iz Planice in nazaj, kamor se je podalo 162 udeležencev.
Aktivnega pohoda, ki je bil malo daljši, pa se je udeležilo 85 pohodnikov. Iz parkirišča v Kranjski Gori smo se podali na Srednji Vrh, od koder smo se po kratkem predahu spustili v dolino, kjer nas je pri Hotelu Špik počakal avtobus.
V Kranjski Gori je sledila pogostitev in druženje vseh pohodnikov in smučarjev, ki so izpeljali tekmo, zato smo skupaj pozdravili dobitnike medalj.
Dan, ko se združile moči društva in sponzorja, je minil v krasnem vzdušju, kjer smo razgibali telo in duha v prijetni družbi.
Hvala Krki d.d. za povabilo.
Valerija Kastelic
|
|
GARJEVEC in POPOVIĆI |
24. 1. 2026 |
V soboto, 24. januarja, smo se ob 7.30 zbrali pred Planetom Tuš v Novem mestu. Zbrala se je druščina pohodnikov vseh generacij, med njimi tudi šest otrok in štirje starši. Dobro razpoloženi in polni pričakovanj smo se z avtobusom odpeljali do izhodišča pohoda, od koder smo se peš podali proti vrhu Garjevca ter opuščenemu naselju Popovići Žumberački. Na začetku poti nas je razveselilo sonce, kasneje pa nas je spremljalo rahlo deževje, ki pa nam dobre volje ni vzelo.
Pot smo pričeli pri Podružnici OŠ Suhor in se odpravili proti Gornjemu Suhorju, kjer smo asfaltno cesto zamenjali za kolovoz. Ta nas je pripeljal do naselja Ravnace, nato pa smo stopili v gozd, ki nas je spremljal vse do vrha Garjevca. Po poti smo uživali v razgledih na okoliške travnike in gozdove.
Na vrhu sta nas pričakala paviljon in Planinski dom Garjevec, od koder se je odprl čudovit razgled na Suhor in velik del Bele krajine. Veselje je bilo še večje, ko nas je razveselila vodnica Diana s slastnimi piškoti, ki so še posebej razveselili otroke. Po malici smo se podali proti opuščenemu naselju Popovići Žumberački, kjer so nekoč živeli potomci Uskokov. Prijatelji Branka Grubačeviča so nas prijetno presenetili s slastnimi pogačami in toplim čajem, otroci pa so medtem z navdušenjem opazovali koze in osličke. Po odmoru smo po kolovozu nadaljevali mimo postaj križevega pota in se spustili v naselje Doljani Žumberački. Pred naseljem smo zavili desno in se po gozdnih kolovozih vrnili v Ravnace. Do avtobusa ni bilo več daleč.
Pohod je bil poln doživetij, smeha, igre v naravi in priložnosti za spoznavanje lokalne zgodovine. Otroci so se naužili skupnega druženja, njihovi starši pa so imeli priložnost poklepetati med seboj. Kljub slabšemu vremenu je bil dan prežet s prijetnimi trenutki, ki so pohodnikom polepšali doživetje.
Tjaša Bojanec,
učiteljica na OŠ Otočec
V soboto, 24.1.2026, smo šli na pohod. Z avtobusom smo se peljali pol ure, da smo prispeli v Suhor. Od tam smo se povzpeli na vrh Garjevca. Tam smo pojedli malico pod lesenim paviljonom. Potem smo šli do stare, pozabljene vasice Popovići. V vasici je ograda z oslički in kozami, katero je postavil Branko Grubačevič. Njegovi prijatelji so nam postregli s toplim čajem in pogačo s špehom. Bilo je zelo slastno. Po poti v dolino je postavil tudi križev pot in križ z Jezusom. Zelo smešno je bilo, ko smo se hoteli slikati pred križem in je Lucija na glas vprašala zakaj ima Jezus »six packe« na trebuhu. Vsi smo se zelo smejali. Po poti nazaj do avtobusa nas je ujel dež, zato smo si oblekli dežne pelerine in odprli dežnike. Pohod je bil zabaven in kratek.
Špela in Lucija, OŠ Otočec
Foto: Diana Serini
|
|
|
|
/DSC07820.jpg)
